Kri je tekla

Natanko 4dl se je je nabralo, da sem lahko dobil dodaten dan dopusta in s tem naredil še dobro delo. Ne boli in zelo hitro je konec. Pa še osebje je zelo prjazno. Vabljeni.

Predbožična Rogla

Štirje dnevi sonca brez oblačkov in z okusom po odličnem snegu. Za razliko od lanskega leta smo se letos pošteno nasmučali. Res da sta tisti dve sedežnici počasni ostalo pa so sidra, ampak vseeno je bilo super.

Celo Mojco mi je uspelo spraviti na smuče in ji je šlo zelo dobro.

Prvi smučarski dan v sezoni

Odličen dan na Krvavcu, sonce, brez gužve, presenetljivo dober sneg in nove smuči. Sicer samo do 11ih, ker sem potem šel v službo pa vseeno dovolj, da so me pošteno bolele noge.

Igra sonca in oblakov.

English tenses

Tale tabelca zna pa mogoče še komu priti prav. Meni zagotovo. Spet se počutim kot v srednji šoli ;-)

SP v športnem plezanju

V nedeljo 18.11.07 smo takoj po tekmi leteli v Kranj, kjer je bila zaključna tekma v SP v športnem plezanju.
Naša Maja Vidmar je z najbolj suverenim plezanjem in že šesto zaporedno zmago osvojlia naslov svetovne prvakinje.

Odlični sta bili tudi tretja Lučka Franko in šesta Mina Markovič. Klemen Bečan pa je priplezal do sedmega mesta.

Prvič sem bil na tekmi v športnem plezanju in bilo je zelo zanimivo. Kul je, ker folk ful ploska ob kakšnem težkem gibu, ali pa če se plezalec ne ve kaj bi in ga s tem vzpodbujajo.

Ušesa

Tkole pa izgleda naš Borči, ko se mu čistijo ušesa! Kolega še vedno nič ne vidi, se pa vsaj odziva spremembo svetlobe, tko da mogoče bo pa le kdaj spregledal.

Je pa kr dobr:


pa tud s kužkom se zelo dobr zastopta.

Borči

Tole malo, slabih 300g težko zverino smo posvojili. Ima tako zatečene oči, da se mu jih sploh ne vidi. Mesa je na njem bolj malo, še dobro, da ima veliko dlake. Tudi za jest mu ni, tako da ga moramo na silo po injekciji hranit. Pri zdravniku je dobil cel kup zdravil, pa še infuzijo!

Diplomirani organizator manager

Yeeee, danes sem končal študijsko popotovanje po FOV...
... novi izzivi... morda...

Sv. Katarina - Slavkov dom

S kom: Mojca do toškega čela
km: 31,44
Čas: 1:51
Težavnost: 3/5
Atraktivnost: 3/5

Tokrat mi je le uspelo najti por iz Katarine do slavkovega doma. Preko Toškega čela na Katarino mi je že znana pot, želel pa sem najti še kakšno bolj zanimivo pot nazaj, ne ravno po asfaltu v medvode oz. Žirovnik.
Spust iz Katarine preko Jetrbenka do slavkovega doma je ravno to, kar sem iskal. Čudovita singlca je nekje tudi tehnično prezahtevna (zaenkrat ;-)), tako da sem na teh mestih malo pešačil. Drugače pa je bil to presenetljivko dolg spust, odličen za popoldansko razgibavanje in nabiranje kondicije. Na poti nazaj sem v Mednem naletel še na gasilsko veselico, kjer sem v pomoč gasilcem naročil pijačo, ker pa je kelnarica očitno pozabila name, sem se zaradi bližajoče noči odpravil domov neodžejan.

V Guncljah pa sem videl še tole propadlo legendo ;-)

Prebrane knjige

V branju:
Armstrong Karen, Zgodovina Boga

Prebrano:

Drnovšek Janez, Bistvo sveta
Junij 2007

Lermontov Mihael, Junak našega časa
Junij 2007

Šmarna gora

S kom: /
km: 12,2 / 24,3
Čas: 0:54 / 1:27
Težavnost: 3/5
Atraktivnost: 3/5

No Šmarne gore verjetno ni treba posebej predsavljati, saj je verjetno najbolj znan hrib bližnje okolice Ljubljane.

Vzpon na Šmarno goro (667 metrov nadmorske višine) traja med pol do nekaj več kot ene ure, odvisno od poti, ki si jo izberete. Urejenih in označenih poti, povečini relativno nezahtevnih, je približno petnajst. Na vrhu se razprostira čudovit razgled na Kamniške in Julijske Alpe, po Ljubljanski kotlini in celo na Dolenjsko s Trdinovim vrhom.

Na vrhu poleg gostilne stoji še baročna cerkev Matere božje, sezidana v prvi polovici 18. stoletja. V njej je služboval tudi sloviti »triglavski župnik,« duhovnik, skladatelj in planinec Jakob Aljaž, domačin, rojen v vasici Zavrh ob vznožju hriba. Najstarejša znamenitost na Šmarni gori je kužno znamenje, ki so ga postavili preživeli v bojih proti Turkom in kugi. Na vrhu je tudi znameniti zvonček, ki naj bi tistim, ki nanj pozvonijo, uresničil skrite želje.
(http://www.ljubljana.si/si/turizem/utrip_ljubljane/okolica/smarna_gora/default.html)

Jaz sem se na pot odpravil s kolesom, po edini vozni poti, ki se začne v Zavrhu (št 1 na sliki).

Ta pot je sicer dolga le dobra dva kilometra, ampak je klanec res "hud" in tak ostane do konca. naredil sem napako, ker sem se na Šmarno odpravil v nedeljo dopoldne, ob prijetnem vremenu. Bilo je ogromno pešcev pa nobenega kolesarja. Izgleda kot da je rezervirana za ljubljanske pohodnike, ker me je večina čudno gledala, kot da s kolesom pač ne sodiš na Šmarno goro. Zaradi obilice obiskovalcev mi je tudi za spust ostala le pot, po kateri sem prišel.

Naslednjič, ko bo manj obiskovalcev pa sledi spust po zni izmed pešpoti.

Rašica

S kom: Mojca
km: 15,5 / 29,3
Čas: 1:25 / 2:09
Težavnost: 3/5
Atraktivnost: 5/5

Rašica je vas severno od Ljubljane, ki leži na južnih pobočjih gozdnatega osamelca na produ ljubljanske kotline. Ime deli s hribom na katerem stoji. njegove oblike niso tako strmo odsekane, kot pri sosednji Šmarni gori, vendar vzpon vseeno razgiba nekaj skritega pečevja v zgornjem delu.
Na vrhu stoji leta 1957 postavljen železni stolp, ki ob lepem vremenu nudi zares imeniten razgled na ljubljansko kotlino, Kamniške Alpe, Posavsko in Polhograjsko hribovje...
(Stritar A., Izleti po ljubljanski okolici, Sidarta 2000)

Popoldne se je že počasi iztekalo, ko sva se le odločila, da se odpraviva malo na kolo. Dež je v prejšnijh dneh lepo očistil ozračje, zato se je obetal lep razgled s stolpa.

Po začetnem asfaltnem delu do Gameln sva vstopila v Črnuško gmajno. Tu pa se začne čudovit labirint gozdnih poti, poln kratkih vzponov in spustov.

Črnuška gmajna:

Malo preden sva prikolesarila v vas Rašico, naju je dohitel prijazen možakar srednjih let, tudi on na kolesu. Očitno je bil vesel najine družbe in tako smo pot nadaljevali skupaj. On nama je tudi pokazal še drugo pot iz vasi do stolpa, ki je sama verjetno ne bi našla.

Gasilski dom v Rašici:

Ta pot malo naprej od gasilskega doma zavije levo v strm klanec, ki se kmalu umiri in nas pripelje do zelo lepe vasice Dobeno. Od tu naprej pa smo kmalu pri stolpu in s tem na cilju naše ture.

Končno ta jebeni stolp :-)

Pogled na ljubljansko kotlino s stolpa:

Ter na drugi strani Kamniške Alpe:
Stolp, za njem pa spomenik heroju Stanetu Koscu:

Sledil je le še spust v dolino, ki je do Rašice res odličen, če imaš le dobre zavore, vzmetenje in gume.

Skratka odlična tura, ki jo bo potrebno čimprej ponoviti.